V soboto, 17.6.2023 smo člani Združenja borcev za vrednote NOB Kočevje skupaj s Francijem Palčičem iz Ljubljane, sinom bolničarja v bolnici Bobovec, obeležili spomin na delovanje partizanske bolnice Bobove. Bolnica je bila skrita v gozdu med Svetlim potokom in Kumrovo vasjo, kakšnih 100 metrov oddaljena od ruševin podružnične cerkve Imena Jezusovega. Kočevska je bila takrat zaradi izselitve kočevskih Nemcev skorajda prazna in tudi, če je kdo prihajal do cerkve, gotovo ni pričakoval, da je le dober lučaj stran, v smrečju, skrita partizanska bolnišnica. Zdaj na kraju, kjer je nekoč stala partizanska bolnišnica, raste bukov gozd in le nekaj nenaravno zloženega kamenja daje slutiti, kje so v nemogočih razmerah zdravili ljudi. Lesenih barak že dolgo ni več. Razporeditev zidakov kaže, kje sta verjetno stali nekoč kuhinja ali morda peč, spet drugje je bil najden ostanek zgornje plošče štedilnika. Malo naprej pa še en večji kos kovine, ki je morda ostanek sistema, s katerim so iznajdljivi partizani dim preusmerili v tla, da se je razpršil, preden je prišel v zrak . Bolnišnico Bobovec naj bi na osrednji lokaciji sestavljali vsaj dve baraki s po 50 bolniki in v bližnji vrtači skrivni bunker. Kot pomožni objekti pa še kuhinja, baraka za osebje, stranišče in morda baraka za sanitetni material. "Oče mi je velikokrat pripovedoval zgodbe iz partizanske bolnišnice Bobovec, zato me je zanimalo, kje je bolnica bila,« pravi Franci Palčič. Povezal se je z dr. Matjažem Lunačkom, sinom dr. Pavla Lunačka, ki ga je večkrat omenjal njegov oče, in Andrejem Knavsom z Blok, katerega oče je bil intendant v Bobovcu. Našli so tudi Vladimirja Slugo, sedanjega predsednika Združenja ZB Zadobrova, ki je takrat z mamo kuharico bival v bolnici Bobovec kot 2 letni fantič. Skupaj so poiskali ostanke bolnišnice Bobovec in tudi po njihovi zaslugi, se ohranja spomin nanjo. Bolnico je vodil italijanski zdravnik Amilcare Luigi Scalinci, ki je takoj po kapitulaciji Italije odšel v partizane, v Cankarjevo brigado, od tam pa v partizansko bolnico Bobovec. Poročen je bil s Slovenko, Marijo Kopač, partizansko bolničarko in rodila se jima je hčerka Adriana. Po vojni so se preselili na jug Italije, od koder je izhajal oče. Dr. Scalinci se je kasneje ločil in z drugo ženo dobil še sina. Za njim so se izgubile vse sledi. Šele pred nekaj leti so zgoraj omenjeni potomci sodelavcev dr. Scalincija le prišli do sina in hčere, ki sta bila prijetno presenečena in ganjena, da se v Sloveniji še spomnijo njunega očeta, za katerega pa nista vedela, da je bil vodja bolnice. Sorodniki upajo, da si bodo nekoč prišli ogledat, kje je deloval njihov oče in ded.