NOB NA KOČEVSKEM

Vir: Damijan Guštin, Vesna Jerbič Perko, Ivan Kordiš, Pokrajinski muzej Kočevje, Kočevje 2005

Vir: Vesna Jerbič Perko, Ivan Kordiš, Osvoboditev Kočevske, Pokrajinski muzej Kočevje, Kočevje 2005

Italijanska vojska med roško ofenzivo v Svetlem potoku, poleti 1942

Zaplenjen italijanski tank pred kočevskim gradom, september 1943

Domobranska prisega na dvorišču kočevskega gradu, 10. maj 1944

Nemški tanki so prodrli do gradu sredi Kočevja, 12. december 1943

Nemška policija med ofenzivo novembra 1944

Ruševine kočevskega gradu, 1946

Pogled na središče mesta pri gradu, 8. junij 1945

Ruševine v središču Kočevja, 8. junij 1945

Kronološki pregled dogodkov 1941 - 1945

Kočevska je bila pomembno oporišče in dve vojni leti sedež vodstva narodnoosvobodilnega gibanja, zato so jo kmalu poimenovali partizanska Kočevska. V prvih letih vojne je Kočevska pod italijansko zasedbo doživela hud pretres. Najprej se je pozimi 1941-1942 izselila večina kočevskih Nemcev. Velika italijanska ofenziva poleti 1942 je pomenila eno najhujših obdobij, saj je po svoji intenzivnosti doživela vrh prav v obkoljenem Kočevskem Rogu.

Nasilje nad civilnim prebivalstvom, zlasti v južnem delu Kočevske, je dobilo najmnožičnejše poteze, z več območij so odvedli vse prebivalstvo v koncentracijsko taborišče na Rabu, italijanska vojska je požgala večino opustelih vasi. V obdobju po italijanski kapitulaciji in pred nemško zasedbo tega območja sta v Kočevju potekala zasedanje zbora odposlancev slovenskega naroda in sodni proces proti zajetim vaškim stražarjem in četnikom. Obdobje, v katerem je bila vsa Kočevska zadnjič izpostavljena sistematičnemu posegu nemške vojske, se je začelo z vdorom nemške vojske preko Kolpe na Brodu na Kolpi 18. oktobra 1943. Vzpostavljena nemška postojanka v Kočevju je poleg tiste v Novem mestu ogrožala osvobojeno ozemlje severno od Gorjancev, zato jo je partizanska vojska decembra 1943 napadla. Po uspešni obrambi je nemška vojska Kočevje spremenila v eno najbolj utrjenih oporišč na Slovenskem med drugo svetovno vojno, kar ji je dajalo obilo možnosti za nadaljevanje prodorov v središče partizanskega osvobojenega ozemlja. Spomladi leta 1945 je bilo okrog postojanke Kočevje okoli 100 bunkerjev.

Zadnje dni aprila 1945 sta se obe diviziji 7. korpusa Jugoslovanske armade zbrali pri Brodu na Kolpi. 18. divizija se je razporedila med Čabrom in Loško dolino, da bi prodrla proti vzhodu, kjer so bile še razporejene umikajoče se četniške enote. 1. maja je 15. divizija uspela nemške enote potisniti s prostora Kočevske Reke in se pričela pripravljati za napad na Kočevje. 3. maja 1945 je 15. divizija z vsemi enotami in močno okrepljena s topništvom, začela napad na Kočevje, 18. divizija pa je dobila nalogo, da blokira posadko v Ribnici. Prva je dopoldne uspela prebiti nemško obrambo Cankarjeva brigada pri Šalki vasi, a je bila ponovno odbita. Med nočnim napadom se je nemška posadka, ki je branila mesto, nepričakovano umaknila iz mesta proti severu. Cesta proti Ribnici ni bila blokirana, saj jo je pred nastopom 18. divizije branila nemška enota pri Grčaricah in Gotenici. Nemške enote so se namreč bale, da bi bile obkoljene pregloboko na jugu, saj je istočasno 19. divizija 4. armade Jugoslovanske armade prodrla že do Logatca in bila nad Borovnico. Nemške enote so 5. maja izpraznile tudi Ribnico, ko se je nemškim enotam po spopadih pri Grčaricah, Rakitnici in Dolenji vasi uspelo umakniti proti severu. Tako je bila Kočevska prosta in osvobojena. Meščani Kočevja so 4. maja zjutraj pozdravili osvoboditelje, Gubčevo, Cankarjevo in 15. brigado. V soboto, 5. maja 1945, so v Kočevje prispeli Okrajni odbor Osvobodilne fronte s svojim izvršnim odborom in Okrajni komite Komunistične partije Slovenije ter prevzeli oblast.

Kočevska je dočakala konec vojne močno prizadeta, Kočevje je bilo drugo najbolj porušeno mesto v Sloveniji. Izguba okoli deset odstotkov vsega prebivalstva uvršča Kočevsko v vrh najbolj prizadetih območij na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Kljub temu se je obnova začela z velikim zagonom.