Bolnico Bobovec so potomci zdravnikov, bolničarja, kuharice, intendanta in drugih, ki so delovali v njej, odkrili šele leta 2019 s pomočjo lokalnih gozdarjev, muzeja Kočevje in zgodovinarja Blaža Štanglja. Otroci so poslušali pripovedovanja očetov in mater o bolnici, postavljeni v gostem smrekovem gozdu, okoli 150 m vzhodno od romarske cerkve »Imena srca Jezusovega« na Kumrovi gori. Odlično izhodišče jim je bil tudi podatek, da se je ob lepem vremenu slišalo peti petelina, ki pa je lahko prihajalo le iz Koprivnika. Postojanko Bobovec so začeli graditi v septembru leta 1943. Prve ranjence je bolnica Bobovec, katere ustanovitelj je bil eden ključnih ljudi dr. Pavel Lunaček, sprejela 18. novembra 1943. Imela je vsaj tri lesene barake, v katerih so bili nameščeni pacienti in osebje bolnice ter kuhinja. Zgodbe o življenju, vojaški disciplini, tovarištvu in požrtvovalnost, s katero je osebje skrbelo za ranjene soborce in civiliste ter o samem iskanju bolnice, nam je pripovedoval tov. Franc Palčič, sin bolničarja v bolnici Bobovec. Povedal je, kako ganjeni so bili, ko so prvič po toliko letih naleteli na opeko, na pločevino iz katere je bil verjetno narejen dimnik in na ostanke štedilnika, kar je bil dokaz, da so našli ostanke bolnice Bobovec, v bližini pa sledi podzemnega skrivališča - bunkerja, kamor so skrivali ranjence v primeru nevarnosti. Bolnico je vodil italijanski vojaški zdravnik, specialist za tropske bolezni, poročnik dr. Amilcare Luigi Scalinci, ki se je po kapitulaciji italijanske vojske pridružil partizanski saniteti. Sorodniki italijanskega zdravnika, ki se je poročil s Slovenko in leta 1943 dobil hčerko Adriano, o njegovem delovanju v bolnici Bobovec niso vedeli nič. Po koncu vojne se je družina preselila v Italijo, vendar je prišlo do ločitve in mama in hči sta se odselili v Firence, dr. Scalinci pa je ostal v rodnem Apuliju, se še enkrat poročil z Italijanko in dobil sina Paola. Danes se tov. Palčič kot tudi drugi člani ZB Zadobrova, katerega predsednik je sin kuharice, s katero je kot 4 letni deček živel v bolnici, dogovarjajo z otrokoma in vnuki dr. Scalincija, da bi prišli pogledat, kje je med vojno deloval njihov oče in ded. Bolnica Bobovec nikoli ni bila odkrita, vendar je po ustnem viru do bolnice Bobovec julija 1944 prišla nemška kolona, ki je šla iz Kočevja proti Beli krajini. Stražarja sta opustila svojo dolžnost ali celo zaspala. Velika sreča je bila, da je kolono vodil nemški oficir, vojvodinski Nemec. Osebju bolnice je rekel nekako tako: »Vojna se približuje koncu. Tudi sam si želim domov v Vojvodino na svojo kmetijo. Pustil vas bom pri miru, vendar, če bom izdan, bodo povračilni ukrepi." Kolona je pohod nato nemoteno nadaljevala proti Svetlemu potoku. Tudi napadena bolnica ni bila nikoli, čeprav je proti koncu vojne v bolnico priletelo nekaj granat in jasno je bilo, da je odkrita. Prva granata je razbila pomožno barako, druge so letele globlje v gozd, a žrtev ni bilo. V pričakovanju napada, so začeli z evakuacijo ranjencev, vendar so se čez nekaj ur v negotovosti vrnili v barake, vendar napada ni bilo. Dr. Scalinci je pisal nadrejenemu dr. Lunačku, naj začnejo z gradnjo bolnice na novi lokaciji, ker je stara odkrita. Vzdušje v bolnici ni bilo dobro, ni jim bilo jasno, zakaj obstreljevanju kot običajno ni sledila pešadija. Kar nekaj let po vojni, sta se Palčičev oče in Jože Semič, brat narodnega heroja Staneta Semiča - Dakija zapletla v pogovor o tem dogodku in ugotovila, da je bil Jože Semič takrat s skupino partizanskih topničarjev blizu vasi Koprivnik. Preizkušali so top in poizkusno izstrelili nekaj strelov v gozd nad vasjo. Po pomoti so zadeli bolnico za katero seveda niso vedeli. Tov. Palčič je prisotnim povedal še nekaj zgodb, ki mu jih je pripovedoval oče, vendar jih bomo pustili za drugič. Pri obeležju v spomin na bolnico Bobovec, oddaljenem cca 20 minut hoje od jase, kjer se je kasneje odvijal kratek kulturni program, smo položili cvetje, Neja pa je zapela pesem. Po povratku sta prisotne pozdravili predsednica KO ZB za vrednote NOB Šalka vas Martina in sekretarka ZB Kočevje Zlata, tri pesmi je recitiral Janez Rus, po izčrpnem in čustvenem govoru tov. Palčiča pa je uradni del zaključila Neja s pesmijo. Prijetnemu in sproščenemu druženju ob domači primorski kapljici in belokranjskih pogačah kar ni bilo videti konca, kar nas z lahkoto zavezuje k ponovnemu druženju prihodnje leto. ZA