Letošnjo prireditev v spomin na padle borce in odmevno partizansko zmago za ohranitev osvobojene Bele krajine jeseni 1944 je v Koprivniku zaznamoval bogat kulturni program in navzočnost preko 250 obiskovalcev. Med njimi župan občine Kočevje Gregor Košir, evropski poslanec dr. Vladimir Prebilič, član predsedstva ZZB Janko Veber, predsednik ZB Črnomelj Jože Jerman, predsednik ZB Ribnica Danilo Divjak, predsednik društva za vzdrževanje partizanskih grobišč Rog Jože Florijančič, s Hrvaške sta prišla predsednik antifašističnih borcev in antifašistov Primorsko – goranske županije Dinko Tamarut in njegov namestnik Vilim Malnar, svetnik občine Kočevje Jože Kure in častni član ZB Kočevje Jože Oberstar. Po dolgi odsotnosti in uspešnem okrevanju pa se nam je pridružil tudi predsednik ZB za vrednote NOB Kočevje Dušan Zamida. V kulturnem programu so poleg Kočevske godbe in Moškega pevskega zbora Svoboda nastopili še recitatorki Živka Komac in Vanda Bratož, obe z avtorskimi pesmimi, pevka Neja Komac, harmonikarka Slavica s hčerko Milo in vokalno instrumentalna zasedba Škrlatni Škržati iz Ljubljane, ki je po že končani prireditvi še dolgo skrbela za prijetno druženje. Poleg praporščakov ZB Kočevje in ZB Črnomelj je prireditev spremljala tudi 1. spominska belokranjska partizanska četa, za varnost in senco pod šotori so poskrbeli gasilci PGD Kočevje, za pijačo in okusno hrano pa Janežičevi. Slavnostni govornik je bil polkovnik slovenske vojske, predsednik območne zveze veteranov vojne za Slovenijo LJ in častni predsednik Zveze slovenskih častnikov Miha Butara, o katerem je povezovalka programa Zlata uvodoma povedala, da je to tisti častnik, ki je leta 1991 zavrnil ukaz nadrejenega, naj napade vojašnice v Ljubljani. Zavedal se je namreč, da bi s tem lahko sprožil odziv vojske JLA, ki bi imel za posledico tudi številne civilne žrtve. Prav zato je med pripadniki TO in nosilci osamosvajanja deležen zaupanja in spoštovanja, kar je razbrati iz jasnega in razumljivega vrednotenja njegovega prispevka v vojni za Slovenijo leta 1991. Polkovnik Miha Butara je svoj govor začel: V poplavi laži in potvarjanj zgodovinskih dejstev s katerimi se srečujemo vsakodnevno in na nas padajo kot neustavljive dežne kaplje ter se vztrajno prelivajo v slovenski prostor in tako rušijo naše medsebojne odnose, moram poudariti naslednje: Ne smemo pozabiti na vir zla na območju Ljubljanske okupacijske pokrajine Italijanov. Nekateri pripadniki katoliške politične struje in slovenske cerkve so že pred vojno simpatizirali s fašizmom. Kolaboracija z okupatorjem se je pričela kmalu po okupaciji Slovenije in pri tem je ključno vlogo odigral škof Rožman. Tri dni po uradni kapitulaciji Jugoslavije 20. aprila je obiskal visokega fašističnega komisarja Emilia Graziolia ter mu izjavil: "Kar se tiče sodelovanja predstavnikov cerkve z novo oblastjo fašistične Italije...priznavamo oblast, ki je nad nami in bomo po svoji vesti radi sodelovali". 3. maja 1941, ob uradni priključitvi Ljubljanske pokrajine k fašistični Italiji, je škof Rožman Grazioliju poslal pismo, v katerem mu je obljubil "popolno lojalnost". Sledilo je pismo Bana Marka Natlačena in 27 uglednih Slovencev, ki so istega dne poslali pismo hvaležnosti Mussoliniju, v katerem so izrazili "veselje in ponos nad vključitvijo slovenskih ozemelj v veliko kraljevino Italijo" ter sporočili, "..prejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja«. In to so si izdajalci dovolili narediti po grozovitem terorju italijanskih fašistov nad Primorskimi Slovenci, ki so jih poskušali sistematično asimilirati, potujčiti in popolnoma uničiti kot manj vreden narod. »Ko se srečamo s tako raso, kot je slovanska - manj vredna in barbarska - ne smemo proti njej izvajati politike sladkorčkov, temveč politiko palice ... Ne bojimo se več žrtev ... Meje Italije morajo potekati po Brennerju, po Snežniku in po Dinarskem gorstvu ... Mislim, da se sme žrtvovati 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov.« Naj bo jasno vsem za veke vekov naslednje: Slovenska partizanska vojska je, pod vodstvom OF, delujoča kot del Jugoslovanske ljudske armade, v sestavi velike zavezniške koalicije, Amerike, Velike Britanije, Rusije in Francije, velika zmagovalka nad nemškim nacizmom in italijanskim fašizmom v 2. Svetovni vojni. Ponovno poudarjam naj bo jasno tudi to, da so Rupnikovi domobranci delovali tako v sestavi nemške SS policije kot njenih pomožnih SS sil. V nadaljevanju je tov. Miha Butara govoril o času druge svetovne vojne na Kočevskem in o Roški ofenzivi leta 1942 ter o veliki zmagi borcev XVIII. divizije leta 1944 nad nemškimi in domobranskimi SS enotami, kateri je posvečena tudi vsakoletna prireditev v Koprivniku. O današnjem času v luči vse večje eskalacije neo fašizma in neo nacizma pa je citiral pisatelja in duhovnika Finžgarja, ki pravi, da je kolaboracija velik črni madež, »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh! Naj se ve, da so borci, partizani, sodelavci OF in vsi pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja v veliki meri omogočili osnove za nadaljnje utrjevanje slovenske državnosti in njene samostojnosti ter suverenosti, katero smo v celoti dosegli pripadniki mlajših generacij v letu 1991 v prepričanju, da bo življenje steklo za vse na lepši in boljši način. Temu na žalost ni tako. V vsem tem času so se razmere poslabševale. Razočarali so nas mnogi v katere smo verjeli, pa naj si bodo katerekoli politične barve. Preprosto ne morem razumeti tega, da se vrh politične opozicije na čelu z Janezom Janšo, pajdaši z ustaštvom in privrženci ustaštva na Hrvaškem. Kot da ustaši niso izvajali klanja, pobijanja in morije naših ljudi ter požigov vasi. Vas Planino nad Podbočjem so požgali že septembra leta 1942. Pred tem so pobili in poklali 36 moških iz vasi in okolice. Vas in spomenik ustaškim žrtvam je že vrsto let nemi pričevalec grozodejstev morilskih ustašev NDH na naših tleh. Tega nikoli ne pozabimo!« Škof Grmič obsoja kolaboracijo zaradi katere so se zgodili povojni poboji. V intervjuju za Nedeljski dnevnik je povedal: »… klerikalni voditelji in voditelji katoliške akcije ter del predstavnikov uradne cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam. Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…« Škofa Grmiča je tov. Butara osebno poznal. Bil je velik in moder mož. Danes v teh napetih časih polnih hudih manipulacij, zlonamernosti in zlobnih podtikanj gre ponovno za Slovenijo. Tudi na prihajajočih volitvah bomo odločali o svoji usodi. Še bolj kot kadar koli prej gre tako za Slovenijo kot tudi za našo svobodo. Ne smemo pozabiti, da smo skozi zmago v NOB iz naroda hlapcev postali narod junakov. Zato odločitev med fašizmom in svobodo ne sme biti težka. Za Svobodo in boljše življenje moramo dati svoj glas in svojo besedo. Nato je še poudaril, da je Evropska skupnost nastala po peklu II. svetovne vojne, na temelju velike zmage zaveznikov nad fašizmom in nacizmom, zato je potrebno njen osnovni temelj še toliko bolj varovati in ga krepiti v današnjem nestabilnem času ter ga tako spoštljivo braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. SF/SN