Po nekaj deževnih dneh je spet posijalo sonce in nam na prijetnem druženju v Lapinjah dodatno ogrelo srce. Dodatno zato, ker so prisrčno, kot le oni to znajo, v programu z recitacijami in pesmicami sodelovali otroci OŠ Livold Zarja Behin, Hana Krajc, Neža Grabrijan, Gal Kalabota in prireditve z njimi so vedno čustvene in jih s svojo prisotnostjo še bolj bogatijo. Recitacije našega rojaka, partizana RO Mozelj, borca Kočevskega odreda in Cankarjeve brigade ter nosilca partizanske spomenice 1941 Franca Ožbolta je prebirala Bernarda Berkopec. Tokratna prireditev je, po vrsti žalostnih spominskih svečanostih, kjer v spomin na mrtve partizane in talce prižigamo sveče, potekala v spomin na ustanovitev udarne brigade Ivana Cankarja. O takratnih razmerah, ustanovitvi in delovanju Cankarjeve udarne brigade nam je pripovedoval predsednik KO ZB za vrednote NOB Ivan Omerza Livold Ivan Novak. Po strahotni aprilski tragediji se je prebivalstvo iz vasi okoli Preže začelo umikati pred italijanskim sovražnikom v zapuščena kočevarska naselja Prerigelj, Bukovo goro, Gornjo Bukovo goro ter gozdove južno od Kočevja. Iz Mozlja npr. so prebivalci najprej odšli v Verdreng in kasneje v Pokštajn, nato pa so si globje v gozdu zgradili zasilna bivališča. Zaradi varnosti je RO Mozelj pod vodstvom Aleša Zalarja in Cirila Dekvala dal junija 1942 zgraditi troje civilnih taborišč pri Verdrenku, Muhi vasi in Škrilju, v katerih so se morali držati strogih varnostnih predpisov, predvsem ob izhodih. Kljub temu je sredi italijanske ofenzive sovražnik nekaj naselij odkril. Tako so vse moške iz Mozlja, ki so bili nastanjeni v vasi Pokštajn, odpeljali v taborišče na Rab, med njimi je bil tudi župnik Janez Mate. Odporniško gibanje se je močno okrepilo in poleti 1942 so bili ustanovljeni prvi Narodno osvobodilni odbori v Črnem potoku, Spodnjem Logu, Knežji Lipi, Mozlju in Kočevski Reki. Kočevarski kraji so bili opustošeni in brigade je začelo pestiti pomanjkanje hrane, za napadalne akcije pa ni bilo priložnosti. Zato je poveljstvo slovenskih partizanskih čet z odredbo odredilo, da se 16. septembra 1942 ustanovi Cankarjeva brigada v na pol požgani vasici Lapinje, ki jo na eni strani obdajajo senožeti, na drugi pa se proti reki Kolpi spuščajo strme rebri, ki so težko prehodne in jih je bilo lahko braniti. Posvetovanje o sestavi udarne brigade Ivan Cankar, razmestitev 330 borcev, bork in poveljniškega kadra ter razporeditev avtomatskega orožja se je odvijalo 27. septembra, ko se je 1. bataljonu Kočevskega odreda in Gubčevi brigadi pridružil še 2. bataljon Belokranjskega odreda. Komandant je postal Marjan Dermastija-Urban, politični komisar Jože Ravbar-Gregor, namestnik komandanta Stane Semič-Daki, namestnik političnega komisarja Jože Borštnar, zdravnik dr. Franjo Novak-Luka. Zvečer 28. septembra 1942 so bile enote nared in poveljstvo brigade je ukazalo, naj se brigada zbere na svečanem ustanovitvenem mitingu v primerni globeli pri Lapinjah. Navzoč je bil tudi politični komisar glavnega poveljstva Ivan Maček-Matija z zaščitno četo, prišel je tudi 1. bataljon Tomšičeve brigade. Svečanost so popestrili z raznimi recitacijami. To je bil zelo slovesen trenutek, ki je okrepil moč slovenskih partizanskih čet. Zrasla je nova, pomembna partizanska enota in se pridružila boju slovenskega naroda za osvoboditev in družbeno preureditev. Bojna pot Cankarjeve brigade je trajala tri leta. Delovala je na področju Suhe krajine, od Vinice do Vrhnike, od Krimskega višavja do Save in po celotni Kočevski. Izbojevali so tudi eno od najodmevnejših zmag proti italijanskim fašistom pri Jelenovem žlebu in večkrat sodelovali s hrvaškimi partizani. V teh letih je brigada napadala sovražne postojanke, vodila manevrske boje, boje ob prometnicah in na odprtih terenih. Najtežji obrambni boji so se odvijali proti Nemcem in Čerkezom na osrednjem Dolenjskem in na Ilovi gori. Število padlih borcev Cankarjeve brigade se je ob koncu vojne povzpelo na 650. Eni zadnjih bojev Cankarjeve in Gubčeve brigade v sestavi 15. divizije so se odvijali 04. maja 1945, ko so osvobodili Kočevje. ZA