Vasico Plešce od Osilnice ločijo trije kilometri in mejna reka Čabranka. Vsako leto na isti dan se člani ZB Kočevje in OO ZB Osilnica poklonijo desetim talcem, ki jih je na travniku v neposredni bližini vasi ustrelil italijanski okupator. Na krajši svečanosti so bili tudi letos prisotni sorodniki talcev, predstavniki hrvaške borčevske organizacije iz Čabra s predsednikom Miroslavom Turkom ter Krešo Pavlin, taboriščnik Slavko Malnar in Emil Gec. Delegacija v sestavi: predsednik OO ZB Osilnica Stanko Janeš, predstavnica ZB Kočevje mesto Irena Šercer in pravnukinja enega od talcev Mateja Matejka je ob častni straži praporščakov k spomeniku položila cvetje in prižgala svečo. Po uvodnem pozdravu predsednika OO ZB Osilnica Stanka Janeša, je dogodke izpred 83. let povzela sekretarka ZB Kočevje. Povedala je, da je te iste dogodke opisovala že lani, vendar je dejstvo, da je resnica ena sama in kruta zgodba bo vedno ista, saj so jo pripovedovale tiste žene, ki so izgubile može, tiste mame, ki so izgubile sinove in tisti otroci, ki so izgubili očete. Z območja dragarske in osilniške doline je italijanski okupator želel iztrebiti slovenski narod. Takšno povelje je prišlo iz najvišjega vojaškega vrha. Na slovensko ozemlje so želeli naseliti svoje ljudi, saj so bili prepričani, da bodo to pokrajino priključili k Italiji. Slovenske in hrvaške družine je okupator odpeljal na Rab in v taborišča v Italijo, hiše pa požgal. Kočevski gozdovi so dajali zavetje številnim partizanskim četam, brigadam in bataljonom, ki so v čedalje pogostejših spopadih okupatorju zadale vse več izgub. Sovražnik se je zato nečloveško maščeval ne samo borcem, temveč tudi ljudem, ki nikoli niso imeli v rokah orožja. Tako se je zgodilo tudi tisto vročo avgustovsko soboto okoli poldneva. V vas Črni potok pri Dragi so vkorakale »črne kravate«, jo obkolile, po hišah pobrale 12 mož in jih po enournem zasliševanju dobro zastražene odgnale v 2 uri hoda oddaljene Plešce. Čez noč so jih zaprli na podstrešje karabinjerske postaje, naslednji dan dopoldne pa zvezane s kamionom odpeljali skozi vas in jih na travniku ob gozdu ustrelili. Svojci ubitih in vaščani celih 8 dni niso vedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi možmi, očeti, sinovi, prijatelji. Vsakršno potovanje med vasmi je bilo prepovedano. Ko sta po devetih dneh Pepca Vesel in Marija Tušek odšli v Plešce poizvedovat za možmi, sta izvedeli kruto resnico, ustreljenih je bilo 10 mož: Anton Borko, Jakob Malnar-oče enega otroka, Valentin Malnar-oče dveh otrok, Alojz Miklič, Franc Ožbolt-oče dveh otrok, Albert Tušek-oče dveh otrok, Franc Tušek, Filip Tušek-oče štirih otrok, Franc Vesel in Jože Vesel-oče šestih otrok. S prireditvami, ki jih vsako leto organiziramo po celi Kočevski, Osilniški in Kolpski dolini želimo ljudi spomniti, otrokom pa povedati, da svoboda ni prišla sama od sebe, da okupator ni odšel iz naših krajev sam od sebe. Za svobodo je v štirih letih padlo na tisoče borcev in nedolžnih ljudi, česar ne smemo pozabiti in ne sme se ponoviti. Nedopustno je potvarjanje zgodovinske resnice, ne smemo sprejemati izgovorov, sprenevedanj in opravičil za pritlehna izdajstva in kolaboracijo s sovražnikom. Našim otrokom moramo pustiti jasno sliko o dogodkih v času vojne. Vedeti morajo, da se je bilo takrat častno boriti za osvoboditev domovine in da so partizani skupaj z zavezniki porazili sovražnike. Z recitacijo Kajuhove pesmi je Cvetka Vesel zaključila svečanost in letošnji poklon žrtvam. Da se bomo naslednje leto zopet srečali, pa smo se dogovorili na pijači v osilniškem hotelu. ZA